DO KDAJ ŠE POLITIKA VELIKIH BESED IN MNOGO MANJŠIH DEJANJ?
»Letos mineva že 140 let, ko se je na Slovenskem začelo razvijati organizirano zadružništvo, najprej zadružne hranilnice, pozneje kmetijske in gozdarske zadruge. Leto 2012 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila tudi za mednarodno leto zadrug, s katerim želi okrepiti zavest ter poznavanje vloge in pomena zadrug za širšo skupnost. Prav zdaj je čas, da pogledamo v preteklost, iz nje izluščimo vse dobro in se temeljito pripravimo na prihodnost.«
S temi besedami Zadružna zveza Slovenije (ZZS) vabi zadružnike, predsednike in člane upravnih in nadzornih odborov ter direktorje zadrug, predstavnike slovenske živilskopredelovalne industrije, predstavnike upravnih enot, občin, državnih organov, zbornic in institucij, njihove prijatelje iz tujine, skratka vse, ki se srečujejo z njo. Kdo so vsi ti zadnji? So vsi ti zadnji morda člani, oprostite, lastniki zadrug? Morda tudi, a velika večina jih je v prehudi eksistenčni stiski, da bi si delala strošek v mondenem hotelu. Njihova pripadnost in tudi poslovanje pa se z vsakim nakupom repromateriala ali prodajo pridelka v lastni zadrugi postavlja pod dvom konkurenčnosti in vse prevečkrat se ozirajo za konkurenčnejšimi dobavitelji in kupci.
Na krizo slovenskega zadružništva je med drugimi lani opozoril tudi nekdanji kmetijski minister Dejan Židan. Na jesenskem posvetu o prihodnosti in izzivih slovenskega zadružništva, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, je Židan ob predstavitvi italijanskega zadružništva in zadružnega hranilništva slovenskim zadružnikom vrgel rokavico. »Z zanimanjem bom opazoval, ali bo zadružništvo v prihodnjem letu sposobno ustvariti svojo trgovsko mrežo,« jim je takrat dejal, potem ko jih je okrcal, češ da brez ustreznega poslovnega povezovanja in skupnega nastopa samo na nabavni strani izgubljajo milijone evrov, še mnogo več pa na prodajni strani.
V zadnjih tednih, v predpomladnem času, so potekala regijska izobraževanja naših zadružnikov. Če sem natančnejši, kakšnega posebnega izobraževanja ravno nisem zaznal, vsaj na enem ne, ki sem se ga udeležil. Pravzaprav tudi zadružniki sami tem srečanjem rečejo posveti, udeležujejo pa se jih predsedniki, direktorji, člani upravnih ter nadzornih odborov zadrug in zaposleni v zadrugah. Tem pod nos ali pa v priporočilo k ustreznejši poslovni povezanosti so povabljeni predstavniki ministrstva navrgli, tudi na osnovi študije KGZS iz leta 2010, poleg izgubljenih 30 milijonov na nabavni strani še 50 milijonov prihodkov manj na prodajni strani. ZZS je sicer predstavila namero ptujske zadružne Preskrbe, ki naj bi zadrugam ob njihovih kapitalskih vložkih v omenjeno zadrugo omogočila skupno nabavo repromateriala. Bilo je govora tudi o skupnem nastopu v okviru zelenjavne verige, zadruga Medvode naj bi bila pobudnik za skupen nastop. Nameri sta bili predstavljeni precej skopo, takšen pa je bil tudi odziv na predstavljeno, brez vprašanj, brez kakšnega izraženega interesa.
Srečanja so se seveda zaključevala s povabilom na tradicionalni letni posvet zadružnikov v Portorož in pretekli konec tedna objavljeni program napoveduje poleg vseh rednih že skoraj protokolarnih govorov in predavanj tudi zgoraj omenjene teme poslovnih povezovanj, pridružile pa se jim bodo izkušnje španskih zadružnikov. A koliko tega bo v končni fazi doseglo člane, lastnike zadrug, pa je glede na dosedanjo politiko velikih besed in mnogo manjših dejanj najbrž že znano.
In vendar se nekaj dogaja
Že lani decembra smo izvedeli za pobudo podjetja Infohit Computers, ki s svojim informacijskim sistemom pokriva poslovne procese 15 zadrug. Gre za projekt poslovne povezave zadrug tako na nabavni kot prodajni strani, ki bo temeljilo na organizirenem nastopu zadrug do dobaviteljev in pravični razdelitvi večje ustvarjene razlike. Na tak način bi tudi najmanjša zadruga prišla do najboljših nabavnih pogojev. Kot nam je povedal Aleksander Šemrl, direktor omenjenega podjetja, se z zadrugami ukvarjajo že več kot 20 let in imajo na enem mestu zbrane večletne podatke o poslovanju zadrug. Z dovoljenjem vodstva zadrug so analizirali nabavne pogoje posameznih zadrug in ugotovili, da bi zadruge z urejeno skupno nabavo brez dodatnih pogajanj pri dobaviteljih iztržile za 5 odstotkov večjo razliko, s pogajanji pa vsaj še dodatnih 8 odstotkov.
Podjetje je pripravilo tudi projekt skupnega podjetja, organizacijska oblika bi lahko bila tudi zadruga 2. reda, ki bi organiziralo skupno nabavo repromateriala. V okviru projekta so zbrali tudi dobavnice različnih dobaviteljev, ki praktično prikazujejo ugotovljene razlike nabavnih pogojev. Projekt je zasnovan za vse zadruge, zahvala pa gre zadrugam, ki že vrsto let vlagajo več sredstev za razvoj informacijske tehnologije, ki omogoča na enem mestu vpogled v skupne poslovne podatke. Največja ovira pa še vedno obstaja tajnost teh podatkov, ker jih posameznim zadrugam ne smemo pokazati.
Vse zadruge so imele v letu 2010 okoli 300 milijonov evrov prometa na področju trgovine. Samo 5 odstotkov večja razlika v nabavnih pogojih pomeni 15 milijonov evrov več! Šemrl je ob teh podatkih navedel, da podobno ugotavlja tudi študija, ki so jo v letu 2010 za KGZS opravili agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič, Milan Mravljak in Radovan Teslič in ki je naletela na val kritik s strani ZZS, »ki pa naše analize ni nikdar zanikala, oz. označila za neresnično,« pravi Šemrl in dodaja: »V analizah smo upoštevali 66 slovenskih zadrug. V zadnjih petih letih se njihov promet giblje okoli 650 milijonov evrov, od tega ima 44 zadrug manj kot 10 milijonov evrov prometa. Če bi skupaj iztržili samo 1 odstotek več oziroma 3 milijone evrov in jih za začetek namenili razvoju sistema, zaposlitvi usposobljenih tržnikov, nabavi neposredno pri proizvajalcih, promociji, sodobnim tehnologijam, šolanju in spodbudam trgovcev v zadrugah itn., bi kaj hitro prišli še na mnogo večjo razliko.«
Ob zaupanju, eni temeljnih vrednot zadružništva, očitno nihče ne zaupa nikomur
Aleksander Šemrl nadaljuje: »Obstajajo razni poskusi, ko so se nekatere zadruge za nabavo nekaterih artiklov med seboj povezale, da so dobile boljše pogoje. Poskusi pa se navadno hitro končajo, ker nekateri blaga ne plačajo zadrugi, ki vodi posel. Drug drugemu ne zaupajo, ker mislijo, da je nekdo dobil boljšo ceno oziroma zadruga, ki je vodila posel, ne deluje tako, kot je bilo dogovorjeno. V preteklosti so zadruge imele svojo Zadružno kmetijsko družbo, ki naj bi skrbela za skupno nabavo, pa je leta 2005 propadla oziroma je vse njene posle leta 2006 prevzela Zadružna preskrba oziroma KZ Ptuj. Ob rob temu se je v zadnjih letih ustanovilo tudi veliko trgovskih družb, ki so postale dobavitelji v slovenske zadruge. Naredili smo analize 40 takšnih dobaviteljev. Medtem ko so imele vse zadruge v letu 2010 za 500.000 evrov dobička, so imeli ti dobavitelji 10 milijonov evrov dobička z bistveno manj zaposlenimi kot v zadrugah. Lep primer je dobavitelj, ki gnojila NPK prodaja vsem slovenskim zadrugam in pobira smetano tega posla. Drug primer je npr. dobavitelj, ki slovenskim zadrugam ponuja slikovite popuste in rabate, ki nimajo nobene zveze z obsegom nabave. Skupna razlika med zadrugami pa je več kot 15-odstotna.«
Zakaj ne bi pobrali smetane
»Naše analize so videli direktorji zadrug in se z njimi strinjajo. V običajnih primerih bi se takoj nekaj naredilo, da bi se sistem izboljšal, v zadružništvu pa kot da se je svet ustavil. O vsem tem smo povedali tudi ZZS kot krovni organizaciji. Odgovorili so nam, da je to stvar zadrug ter da se morajo one same organizirati. A je vodstvo ZZS dolžno postaviti pravila povezovanja in združevanja, saj zadruge same brez zunanjih navodil niso sposobne tega speljati. Ne vem, zakaj imajo na svojih spletnih straneh napisano toliko lepih reči. Vse proizvajalce in kmete je treba spraviti v enotno bazo podatkov in na podlagi letnih pogodb spremljati in izvrševati odkupe. V Ljubljani z okolico živi 500.000 ljudi, zato je treba tu postaviti kmečko tržnico ali zadružno trgovino, v kateri se bo kupovalo slovensko blago. Treba je organizirati distribucijski center in slovensko blago ponuditi vrtcem, šolam, bolnišnicam itn. Sistemski pristop bi na podlagi evidenc ponudil možnosti prepotrebne organizacije, ki bi zadruge povezovala tako na nabavni kot na prodajni strani. Veliko zadrug je proizvajalk zelenjave, sadja, mesa, mlečnih izdelkov itn., a na trgu nastopajo vsaka zase.
ZZS se je res vrsto let trudila za zakon o promociji slovenskih izdelkov. Zakon je bil sprejet in na televiziji videvamo oglase Kupujte slovensko oljčno olje, ribe, slovensko hrano. Kje? V katerih trgovinah naj kupujem to olje? V zadružnih prav gotovo ne. V zadrugah žal ni nobenega napredka, nobenega povečanja prometa, novih idej, drugih tržnih prijemov, skupne organizacije za odkup in organizirano prodajo slovenskih pridelkov.
Težava je v tem, da ni organizacije, ki bi znala slovenske zadruge med seboj povezati z nekim jasnim ciljem. Nikoli se ni zgodilo, da bi direktorji zadrug sedeli skupaj in se pogovarjali o poslovni politiki, skupnih možnostih in načinu poslovanja.
Zadruge so samostojne pravne osebe, in dokler bodo še lahko životarile, se kapitalsko ne bodo združile, lahko in nujno potrebno pa je njihovo poslovno povezovanje. S projektom e-zadruga smo nakazali možnost takšne povezave, ki jo želimo uresničiti. Težava je v tem, ker bo proces potekal prepočasi. Država sicer z razpisanimi ukrepi nudi različna nepovratna sredstva za različne oblike povezovanja. Za primer poslovne povezave zadrug, ki bi omogočal hiter odskok in skupen nastop na vseh področjih poslovanja, pa država sredstev še ni ponudila,« je še povedal Šemrl.
Glede na vlogo, ki naj bi jo država po Šemrlovem mnenju imela pri spodbudah in ustvarjanju okolja za ustreznejše poslovno povezovanje tako kmetov, predvsem pa njihovih zadrug, in glede na besede nekdanjega ministra Židana, da so vsi ukrepi in spodbude kmetijske politike zaman brez ustrezne poslovne povezanosti kmetov, je novi kmetijsko-okoljski minister zagotovo pred pomembnim izzivom. Najbrž bo potreben kakšen zelo radikalen prijem, da bi se vržena rokavica pobrala.
Vir: Kmečki glas