Zakaj nepovezanost zadružništva ogroža zaupanje v zadruge?

Po­go­vor s Fran­cem Ko­ci­prom, di­rek­tor­jem KZ Ormož

Te dni je v Ormožu po­te­kal že tra­di­cio­nalni se­jem kme­tijs­tva, obrt­ništva, vina in tu­riz­ma Kovi­to, ki ga je od­prl mi­ni­ster za kme­tijs­tvo in oko­lje Franc Bo­go­vič, pred krat­kim pa smo v Kmeč­kem gla­su pi­sa­li o ne­za­do­voljs­tvu kme­tov s Ptuj­sko-Or­moš­ke­ga pri po­slo­va­nju z za­dru­ga­mi. O tej temi in na splo­šno o de­lo­va­nju, težavah in us­pe­hih za­dru­ge smo se zato po­go­vo­ri­li z di­rek­tor­jem KZ Or­mož Fran­cem Ko­ci­prom.

Po­slo­va­nje za­dru­ge Ormož te­me­lji na od­kupu mle­ka, živi­ne, grozd­ja in drugih kme­tij­skih pri­del­kov in vrt­nin ter na tr­go­vin­ski in sto­ri­tve­ni de­jav­no­sti za kme­tij­ske proi­zva­jal­ce. Kot pra­vi di­rek­tor za­dru­ge Ko­ci­per, ki je v za­dru­go Ormož prišel pred do­brim le­tom in pol z na­lo­go, da kar se da iz­boljša nje­no po­slo­va­nje. Gre za splošno kme­tij­sko za­dru­go, ki so jo pro­sto­volj­no us­ta­no­vi­li člani za­ra­di med­se­boj­ne­ga pos­peševa­nja gos­po­dar­skih ko­ri­sti ter iz­boljšanja svo­je­ga gos­po­dar­ske­ga položaja. »V mreži ima­mo enajst tr­go­vin, od tega šest kme­tij­skih in pet špe­ce­rij, franšiz Mer­ca­tor­ja. Let­no us­tva­ri­mo okoli 10 mi­li­jo­nov evrov pro­me­ta. Za­dru­ga let­no od­ku­pi prib­ližno 7 mi­li­jo­nov li­trov mle­ka, ki ga odda­ja­mo Po­mur­skim mle­kar­nam, tam smo tudi so­last­ni­ki, grozd­je pa v Vin­sko klet Je­ru­za­lem Ormož, kjer do­se­ga­mo zelo do­bre od­kup­ne cene. Živi­no pro­da­mo pod­jet­ju Košaki TMI, kjer smo prav tako so­last­ni­ki, in kot pra­vi­jo, smo zanje kar stra­teški part­ner s kako­vost­no živi­no. Ze­le­nja­vo večinoma pro­da­ja­mo našemu naj­večjemu tr­gov­cu, ne­kaj pa je pro­da­mo tudi manjšim od­ku­po­val­cem, ki os­kr­bu­je­jo raz­ne jav­ne us­ta­no­ve. Lani smo začeli tudi z iz­me­nja­vo bla­ga med ne­kaj za­dru­ga­mi, ki jim po­nu­di­mo naše pri­del­ke v za­me­no za kakšno dru­go bla­go. Količine so še zelo majh­ne, a vsaj začelo se je neko so­de­lo­va­nje. V naših tr­go­vi­nah v se­zo­ni po­nu­ja­mo tudi pri­del­ke naših kme­tov, le­tos pa na­me­ra­va­mo v cen­tru Ma­rof od­pre­ti tr­go­vi­no, v ka­te­ri bodo napro­daj iz­ključno pri­delki in iz­delki naših kme­tov in kme­tov za­drug, s ka­te­ri­mi bomo so­de­lo­va­li. Kar pa se tiče poljščin, pred­vsem žit, ima­mo po­god­bo z Žitom in pod­jet­jem Je­ru­za­lem Sat. Tako damo pšeni­co naših čla­nov za slo­venski kruh, krmno pšeni­co in druga žita pa v mešal­ni­co, od ka­te­re­ga po­tem od­ku­pu­je­mo kr­mi­la. Za­dru­ga v zad­njem času zelo povečuje pro­da­jo t. i. vrtičkar­ske­ga pro­gra­ma, in s tem iz­boljšuje svoj fi­nančni položaj.«

Ne­ka­te­ri va­ši čla­ni so v po­go­vo­ru za naš ča­so­pis ome­nja­li va­šo ne­kon­ku­renč­nost tako pri re­pro­ma­te­ria­lu, še po­se­bej pa pri od­ku­pu pri­del­kov. Ste s ce­na­mi sploh lah­ko kon­kurenčni?

»V našem oko­lju smo še kar kon­ku­renčni. Kme­tom omo­gočamo na­kup re­pro­ma­te­ria­la sko­raj brez za­služka za­dru­ge. In prav na po­dročju na­ba­ve po­grešam neki skupen vse­slo­ven­ski za­družni si­stem, prek ka­te­re­ga bi si iz­po­ga­ja­li boljše po­go­je pri dru­gih po­nud­ni­kih re­pro­ma­te­ria­la. Žal tudi na od­kup­ni stra­ni ni ve­li­ko bo­lje. Pri ze­le­njavi ob petod­stot­ni marži, ki si jo vza­me za­dru­ga, pre­pro­sto ni­smo po­kri­li stroška ene­ga de­lav­ca, ki ima čez celo leto ogrom­no dela, da uspe kar se da ugodno pro­da­ti pri­del­ke kme­tov. Boljše po­go­je kme­tom lah­ko po­nu­di­mo pred­vsem tam, kjer je za­dru­ga tudi last­niško po­ve­za­na z od­ku­po­val­cem, kot na pri­mer pri mle­ku in mesu. Opažam pa, da se mno­go kme­tov, ki so živi­no pro­da­ja­li Av­strij­cem, po­nov­no vrača v našo za­dru­go, pred­vsem za­ra­di tega, ker niso ime­li kon­tro­le nad klav­nost­jo. Kmet­je so dobili občutek, da so jih Av­strij­ci ob si­cer ma­len­kost boljših od­kupnih ce­nah in ta­kojšnjem plačilu oško­do­va­li pri teži klav­nih po­lo­vic. Naš rok plačila kme­tu za go­ve­jo živi­no je 15 dni, za os­ta­lo pa od 30 do 45 dni. Včasih se si­cer zgo­di, da za­ra­di lik­vid­nost­nih težav naših kup­cev, po­tem pa po­sle­dično tudi lik­vid­nost­nih težav za­dru­ge za­mu­di­mo za kakšen dan, a se tru­di­mo, da do tega ne prihaja.«

Ko­li­ko čla­nov pa ima za­dru­ga ta tre­nu­tek in kakšna je med­se­boj­na lo­jal­nost?

»V za­dru­go je včla­nje­nih 285 čla­nov. Člans­tvo se vsa­ko leto ne­ko­li­ko povečuje. V letu 2006 je na­mreč šte­vi­lo članov z do­brih 400 pad­lo na okoli 250 čla­nov, zdaj pa se nek­da­nji člani spet odločajo za vstop v za­dru­go. Po­slu­je­mo pa tudi z nečlani, pred­vsem pri od­ku­pu nji­ho­vih pri­del­kov, in tako sku­paj po­slu­je­mo z okoli 800 kme­ti.

Če ne­ko­mu za­go­tav­ljaš, da nekaj čim ugodneje pro­da, bi bilo prav, da se tudi on obveže, da bo pri tebi na­bav­ljal re­pro­ma­te­rial. In če bi se ob­ve­zal, bi za­dru­ga lah­ko načrtovala večjo na­ba­vo, in s tem ugod­nejše po­go­je tudi zanj. Tre­nut­no pač kmet­je po­vsod iščejo na­ju­god­nejše možno­sti pri na­ba­vi re­pro­ma­te­ria­la, od za­dru­ge pa pričaku­jejo, da jim bo naj­bolje pro­da­la njiho­ve pri­del­ke. Seve­da je zelo težko doseči obo­je­stran­sko lo­jal­nost, ki jo po­go­sto­krat ogrožajo t. i. pro­sti strel­ci, ne­ka­te­ri večji proi­zva­jal­ci, ki iščejo na­ju­god­nejše od­ku­po­val­ce, pri­družijo pa sem jim tudi ne­ka­te­ri manjši, ki ta­krat, ko jim po­sel ne uspe, pri­de­jo v za­dru­go, naj jim ta pro­da pri­de­lek. A če se je nje­mu za­tak­ni­lo na trgu, po­tem tudi za za­dru­go na tem is­tem trgu niso najugodnejši po­go­ji, in spet je tu ne­za­do­voljs­tvo. Ve­li­ko­krat se nam tudi zgo­di, da ima­mo z od­ku­po­val­ci že do­go­vor­je­ne količine in cene, ko pa po­kličemo kme­te, naj pri­pe­lje­jo pri­del­ke, nam mar­si­ka­te­ri reče, da zdaj nima, da je že pro­dal. Tako se ne­ma­lo­krat z od­ku­po­val­cem do­go­vor­je­ni po­go­ji spre­me­ni­jo v škodo za­dru­ge in preo­sta­lih čla­nov. Žal vse pre­več po­slov tako pri na­ba­vi kot pri pro­da­ji oprav­lja­mo par­cial­no, in ne dol­go­ročno, vsaj za eno leto sku­paj. Za­go­to­vo bi tako naši do­ba­vi­te­lji kot tudi naši kup­ci raje vi­de­li, da bi z nji­mi skle­pa­li ce­lo­let­ne po­god­be z do­go­vor­je­ni­mi količina­mi.

Pričakujete mor­da stood­stot­no lo­jal­nost čla­nov?

»Ne pričaku­jem, da se bodo naši člani v ce­lo­ti za­ve­zali za vso na­ba­vo in pro­da­jo prek za­dru­ge, a vsaj v večin­skem delu bi bilo do­bro, da bi se, saj bi po­tem za­dru­ga lah­ko bo­lje načrtovala do­ba­vo in pro­da­jo, in s tem go­to­vo do­se­ga­la tudi boljše po­go­je za vse člane. Za­ve­dam se, da mora biti lo­jal­nost med za­dru­go in nje­ni­mi člani obo­je­stran­ska. Za­dru­ga lah­ko čla­nom kme­tom za­go­tav­lja do­bre po­go­je le ob nji­ho­vi lo­jal­no­sti. Zgodi se, da pri­de član za­dru­ge, ki je v sti­ski, pa mu po­nu­di­mo na pri­mer pred­plačilo ali pa dobi re­pro­ma­te­rial z od­lo­gom plačila – vse to pa zato, ker veš, da ta član s tabo dela, in če je v ti­stem tre­nut­ku zobe sti­sni­la za­dru­ga, veš da jih bo kdaj pri­prav­ljen sti­sni­ti tudi ta član, in bo v ne­kem tre­nut­ku kljub boljši po­nud­bi ne­ke­ga od­ku­po­val­ca pri­de­lek še ved­no pro­dal prek svo­je za­dru­ge. Le ob med­se­boj­ni lo­jal­no­sti med člani in za­dru­go je možno kar se da na­tančno načrtovanje tako do­ba­ve kot pro­da­je, in s tem tudi iz­po­ga­ja­nje naj­boljših po­go­jev. Zdaj pa na­ba­vo iz­va­jamo po­sto­pa­mo, ka­kor pač gre bla­go v pro­da­jo, saj ne vemo, ko­li­ko bomo v ce­lem letu pro­da­li. Za­go­to­vo bi do­se­gli ve­li­ko boljše po­go­je za vse kme­te, člane za­dru­ge, hkra­ti pa tudi za za­dru­go samo, ki ima fik­sne stroške ne gle­de na ob­seg pro­me­ta, če bi vsi po­slo­va­li prek za­dru­ge. Težko je si­cer kar naen­krat vzpo­sta­vi­ti po­pol­no med­se­boj­no so­de­lo­va­nje in tu bi nam bil za­družni si­stem s skup­no na­ba­vo in pro­da­jo v ve­li­ko pomoč. S tem bi kre­pi­li med­se­boj­no zau­pa­nje in večji ob­seg po­slo­va­nja z za­dru­go.«

Ni­ha­nja na trgu bi go­to­vo lah­ko ublažil neki si­stem, za­go­to­vo pa bi po­sred­no vpli­val tudi na za­do­voljs­tvo ozi­ro­ma lo­jal­nost va­ših čla­nov?

»Za­družni si­stem bi bil lah­ko naj­močnejši si­stem v državi. In tega se za­ve­da­jo tudi vsi naši po­slov­ni part­ner­ji. Mis­lim, da nam prav zato se­daj v neki meri to one­mo­gočajo. Ta­koj ko začuti­jo naše so­de­lo­vanje, dajo ne­ko­mu neko ugod­nost, da ta po­tem ni več zain­te­re­si­ran za naše do­go­vo­re. Tak pri­mer je bil lan­sko leto, ko smo se začeli po­go­var­ja­ti o po­ve­zo­va­nju pri pro­da­ji ze­le­nja­ve. Naš naj­večji tr­go­vec je ta­koj začel pri­prav­lja­ti skup­no em­ba­lažo in pošil­ja­ti va­bi­la kme­tom k po­slov­ne­mu so­de­lo­va­nju. Mi smo iz­po­sta­vi­li po­tre­bo in težavo, on pa se je hi­tro odzval v svo­jo ko­rist. Če bi za­dru­ge združile na­bav­no stran, na pri­mer v začetku vsaj za kakšno tret­ji­no vse­ga, bi sku­paj zmanjšali moč kon­ku­rence in uved­li neko rav­no­ves­je na trgu. S tem bi kme­tu za­go­to­vi­li na­ju­god­nejše po­go­je, ko pa bi po­ve­za­li še pro­daj­no stran, bi bili sku­paj ena­ko­vre­den part­ner našim se­da­njim od­ku­po­val­cem, tr­gov­cem. Če bi po­leg tega v večjih me­stih po­sta­vi­li last­ne za­družne cen­tre, v ka­te­rih bi pro­da­ja­li pri­del­ke in iz­del­ke kme­tov iz ce­lot­ne Sloveni­je, bi s tem še okre­pi­li pripad­nost kme­tov za­dru­gam in hkra­ti ug­led kme­ta v družbi. Se­ve­da se to ne more zgo­di­ti kar čez noč, a tre­ba bi bilo začeti. Pre­pričan sem, da bi lah­ko tak si­stem v last­nih za­družnih tr­go­vi­nah po­nu­dil čla­nom za­drug mno­go višje od­kup­ne cene in obe­nem naj­brž tudi po­trošni­kom nižje cene pri­del­kov in iz­del­kov. Opažam na pri­mer, da lah­ko neki večji vi­nar re­la­tiv­no do­bro pro­da­ja v di­skon­te po bis­tve­no boljših po­go­jih, kot je prej do­bav­ljal dru­gim ve­li­kim tr­gov­cem, hkra­ti pa po­trošniki tam ku­pu­je­jo ugod­ne­je kot pred tem pri tai­stih tr­gov­cih. Tega ne go­vo­rim na pa­met, sem na­mreč lju­bi­telj do­brih vin, in zato mar­sik­daj kakšno ste­kle­ni­co ku­pim na po­li­ci di­skont­ne­ga pro­da­jal­ca.«

Za­kaj vsi za­družniki ne bi ime­li last­nih tr­go­vin?

»Prav tu vi­dim našo priložnost. Zadru­ge ima­mo več kot tri­sto tr­go­vin po Slo­ve­ni­ji. Za­kaj ne bi takšne vlo­ge, kot jo na pri­mer oprav­lja­jo t. i. di­skont­ni tr­gov­ci, opra­vil skupen za­družni si­stem v za­družnih tr­go­vi­nah. To bi bila naj­krajša možna ve­ri­ga: za­dru­ge s svo­jim člans­tvom kot proi­zva­jal­ci in hkra­ti za­dru­ge s svo­jim pro­daj­nim si­ste­mom kot pro­da­jal­ci po­trošniku. Da bi to iz­ved­li, nam za začetek niso po­trebne ne vem kakšne naložbe, mo­ra­li bi le spre­me­ni­ti na­bav­ne poti. Je pa težava v gla­vah lju­di, saj so za­po­sle­ni po­slo­vod­je na­va­je­ni na točno določene na­bav­ne poti, na točno določene tr­gov­ske pot­ni­ke, na točno določene ar­ti­kle ipd. Če ka­ri­ki­ram: težko jim je do­po­ve­da­ti, da je žebelj žebelj, in če je os­mi­ca, je os­mi­ca, če je de­set­ka, je de­set­ka, pa ne gle­de na to, kdo ga proi­zva­ja. Za po­trošnika je po­mem­bno, da ga upo­ra­bi in da ga sta­ne čim manj.«

Vir: Kmečki glas